Domačini iz Mlina so bili že od nekdaj tesno povezani z jezerom, prevozi na otok in samim razvojem pletne. To izhaja iz razloga, da je iz Mlina najkrajša pot na otok in tudi iz posebne pravice, ki jim jo je v 18. stoletju dodelila cesarica Marija Terezija. Mlinjani so namreč dobili služnostno pravico za prevoze po jezeru, ki se deduje iz roda v rod. Število romarjev in obiskovalcev k Marijini cerkvi na otoku pa se je izdatno povečalo s pojavom zdraviliškega turizma na Bledu in začetnikom le-tega dr. Arnoldom Riklijem in kasneje gradnjo železnice 1907. Prve pletne so izdelali domači tesarji iz tesarske delavnice Pr’ Turšč na Mlinem; Za vzor jim je služila knezova ladja, čoln, ki ga je leta 1883 dal pripeljati na Mlino knez Ernst Windisch-Graetz ob 600-letnici pridružitve Kranjske, habsburškim dednim deželam. Takrat se je iz Ljubljane na Bled s kočijo pripeljal cesar Franc Jožef I., ki so ga s to ladjo popeljali po jezeru. Domačini iz Mlina so pred vojno izdelali toliko pleten, da so popolnoma izpodrinile plitvice pri prevozih na otok. Imele so boljše plovne lastnosti in so za razliko od plitvic z dvema veslačema, potrebovale samo en par veščih rok.
Izraz pletna je prevzet iz bavarskega izraza Plätten – plovilo s ploskim dnom. Danes je pletna dolga 7-7,5 m in široka 2 –2,3 m, sprejme pa okoli 18 oseb. Vsaka pletna je unikatna in vanjo je vloženega veliko ročnega dela, pravica do vožnje pletne, pa prehaja iz roda v rod in je del najstarejše poznane tradicije na Bledu. S pletno pa je povezanih kar nekaj legend. Najbolj znana je legenda o zvončku želja, ki zvoni v zvoniku Marijine cerkvice na otoku. Z njim je povezana zgodba o večni ljubezni in hrepenenju. Zvonček želja je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. V tistem času je na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero. Zbrala je vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvonček za kapelo na otoku. Vendar zvonček tja ni prispel. Hud vihar ga je potopil z ladjico in čolnarji vred, še dandanes pa se včasih v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči, kot pripoveduje legenda, prodala vse svoje imetje, izkupiček darovala za novo cerkev na otoku, sama pa stopila v samostan v Rimu. Tam je pobožno živela do smrti. Po njeni smrti se zgodba nadaljuje, saj je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok.
